KPSmistr Diktator
Pridružen/-a: 21.01. 2006, 10:41 Prispevkov: 664 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 03 Apr 2006 19:46 Naslov sporočila: Postati in biti aktivist! |
|
|
Vsekakor je ta objava vredna branja, in sicer je tekst iz odlomka 'Imperija' Antonija Negrija in Michaela Hardta...
Citiram: |
V postmodernem obdobju, ko se figura ljudstva razblinja, je aktivist tisti, ki najbolje izraža življenje multitude: dejavnika biopolitične proizvodnje in upora proti Imperiju. Ko govorimo o aktivistu, nikakor ne mislimo na žalostnega, asketskega agenta Tretje internacionale, čigar dušo je prežemal sovjetski državni rezon, podobno kot je bila v srcih vitezov Jezusove družbe zasidrana papeževa volja. Naš aktivist nikakor ne deluje na podlagi dolžnosti in discipline ter si ne domišlja, da njegova ali njena dejanja izhajajo iz idealnega načrta. Nasprotno, prej se nanašamo na komunistične in osvobodilne borce v revolucijah dvajsetega stoletja, intelektualce, ki so jih v času antifašističnih bojev preganjali in izganjali, republikance španske državljanske vojne, evropska uporniška gibanja ter borce za svobodo v vseh antikolonialnih in antiimperialnih vojnah. Prototip te revolucionarne figure je bojevit agitator Industrial Workers of the World. Wobbly je skozi nenehno agitacijo gradil asociacije delovnih ljudi od spodaj. Medtem ko jih je organiziral, je dajal zagon utopični misli in revolucionarni vednosti. Aktivist je bil od devetnajstega do dvajsetega stoletja temeljni akter »dolgega pohoda« emancipacije dela, ustvarjalna singulariteta tega velikanskega kolektivnega gibanja, boja delavskega razreda.
V tem dolgem obdobju je bila dejavnost aktivista najprej praksa upora v tovarni in družbi proti kapitalističnemu izkoriščanju. Prav tako je bila v uporu in onstran njega kolektivna gradnja in izvajanje protioblasti, ki bi bila sposobna destrukturirati oblast kapitalizma in ji zoperstaviti alternativni program vladanja. Aktivist je organiziral boj proti cinizmu buržoazije, monetarni odtujitvi, razlastitvi življenja, izkoriščanju dela, kolonizaciji afektov in tako naprej. Zaščitni znak aktivista je bila vstaja. V tragični zgodovini komunističnih bojev je bila usoda tega aktivista pogosto mučeniška. Za uničenje protioblasti so včasih, a ne pogosto, zadostovale normalne represivne strukture pravne države. Ko niso bile zadostne, so pri ponovni vzpostavitvi represivnih struktur sodelovale fašistične in bele garde državnega terorja oziroma črne mafije v službi »demokratičnih« kapitalizmov.
Po tolikih kapitalističnih zmagah, ko so socialistični upi zbledeli v izgubi iluzij in ko se je kapitalistično nasilje nad delom utrdilo pod imenom ultraliberalizem, se sprašujemo, zakaj še vedno nastajajo primeri aktivizma, zakaj se upori poglabljajo in zakaj boj nenehno dobiva nov zanos? Takoj moramo pojasniti, da ta novi aktivizem ni zgolj preprosta ponovitev organizacijskih formul starega revolucionarnega delavskega razreda. Danes si aktivist ne more domišljati, da je lahko predstavnik, niti temeljnih človeških potreb izkoriščanih. Danes mora revolucionarni politični aktivizem ponovno odkriti, kar je bila vedno njegova prava oblika: konstituirajoča aktivnost in ne predstavniška. Aktivizem je danes pozitivna, konstruktivna in inventivna aktivnost. V tej obliki se mi in vsi tisti, ki se upirajo vladavini kapitala, prepoznamo kot aktivisti. Aktivisti se imperialni komandi upirajo na ustvarjalen način. Z drugimi besedami, upor je takoj povezan s konstituirajočo investicijo v biopolitični domeni ter z oblikovanjem sodelujočih aparatov proizvodnje in skupnosti. To je velika novost današnjega aktivizma: ponavlja vrline vstajniškega delovanja dvestoletnega subverzivnega izkustva, hkrati pa je povezan z novim svetom, s svetom, ki ne pozna zunanjosti. Pozna le notranjost, vitalno in neizbežno participacijo v nizu družbenih struktur, brez možnosti njihovega transcendiranja. Ta notranjost je produktivno sodelovanje masovne intelektualnosti in afektivnih mrež, produktivnost postmoderne biopolitike. Ta aktivizem naredi upor za protioblast in upiranje za projekt ljubezni.
Obstaja starodavna legenda, ki bi lahko osvetlila prihodost komunističnega aktivizma. To je legenda o svetem Frančišku Asiškem. Pomislimo na njegovo delo. Da bi nasprotoval revščini multitude, jo je sprejel kot skupni pogoj in v njem odkril ontološko moč nove družbe. Komunistični aktivist naredi enako, ko v skupnem pogoju multitude prepozna njeno veliko bogastvo. Frančišek je v nasprotju s porajajočim se kapitalizmom zavračal vsako instrumentalno disciplino, proti mortifikaciji mesa (v revščini in konstituiranem redu) ter proti volji oblasti in korupcije je postavil radostno življenje, ki je vključevalo vse naravno in bivajoče, živali, sestro luno, brata sonce, ptice na polju, revne in izkoriščane ljudi. V postmoderni se ponovno znajdemo v Frančiškovi situaciji, ko proti bedi oblasti postavljamo radost bivanja. Te revolucije ne bo mogla kontrolirati nobena oblast – kajti biomoč in komunizem, sodelovanje in revolucija so združeni v ljubezni, preprostosti in tudi nedolžnosti. To je neukrotljiva lahkost in radost biti komunist. |
_________________ Stan: Hey, guys. Do you know where I can find the clitoris?
Kyle: The what?
Cartman: What, is that like finding Jesus or something? |
|